Kako poimenovati nekaj, kar ne obstaja, a je še vedno prisotno v takšni meri, da poviša srčni utrip na maksimum? Roke so drhtele v nekem svojem ritmu, srce se je borilo v svojem plesu in pogled se je neprestano izmikal šibki točki. Kakšna želja in kakšen pogum je bil, da sem prestopila tisti prag. Minilo je že toliko časa, da bi skoraj pozabila.
Ritmi tako znanega in toplega zvoka so mi prepričevali, da ne bi podaljšala sekund v minute. Vonj je božal mojo kožo in bližina je prebudila vse trenutke, ki sem si jih tako zelo želela pozabiti. Tokrat sem upočasnila korak in zadrževala trenutek, kolikor sem le zmogla.
Brzdanje ega in krotenja ponosa zna biti tako zelo naporno in končni rezultat je le obžalovanje zapravljenega trenutka. Tokrat spet.
... It's like saying sorry for being real.
Foto by: Suicidebee
Žalost dveh poglavij svojega življenja bom zlila v eno in počasi puščala nevidne sledi za seboj. Kdo je sploh še v igri in kdo na potezi, sta vprašanji, ki počasi bledita v senci nečesa bolj pomembnega. Kljub tisti majhni želji, ki še vedno obstaja, moram pustiti preteklost tam, kjer me ne more raniti.
Ni vsako vedenje le enoplastno in prikazano s takšno lahkotnostjo, kot se sprva zdi. Notranji boj nadjaza je tisti, ki ne dovoli, da bi vsakič presegla sebe in popustila. Cena vsega tega je zjutraj zato še toliko večja in tako žalostnega občutka že dolgo nisem imela. Ko besede ne gredo zlahka in vse na kar lahko pomisliš je beg, se celotna situacija lahko zelo zakomplicira.
Nič ni bolj pristno in nič mi ne pomeni več kot to.
... the hardest thing you have ever done in your life.
Foto by: Michellis
Lahko uničim vse in postavim nova pravila ali pa še naprej upiram toku in si mislim svoje. Enkrat nekje bom nekomu izjema. Vsak dan mi je manj jasno in vsako minuto vem manj. Kje in zakaj. Je postalo tako nevidno, da niti ne vidim več, čeprav je točno pred mojimi očmi?
Kocka je padla. Nepričakovano, hitro, a odločno. Pustiti vse za seboj, vzeti le najnujnejše in se spustiti čez pečino. Brez varnostnega padala in z zaprtimi očmi.
Zavestno sem se odločila, da trenutno nočem nobene dodatne drame. Današnje stanje je vse, kar res potrebujem. Če je res to to, bo znala s tem tudi živeti?... you never gave up hope.Foto by: Soyismyhomeboy
Kako poimenovati nekaj, kar ne obstaja, a je še vedno prisotno v takšni meri, da poviša srčni utrip na maksimum? Roke so drhtele v nekem svojem ritmu, srce se je borilo v svojem plesu in pogled se je neprestano izmikal šibki točki. Kakšna želja in kakšen pogum je bil, da sem prestopila tisti prag. Minilo je že toliko časa, da bi skoraj pozabila.
