Kako poimenovati nekaj, kar ne obstaja, a je še vedno prisotno v takšni meri, da poviša srčni utrip na maksimum? Roke so drhtele v nekem svojem ritmu, srce se je borilo v svojem plesu in pogled se je neprestano izmikal šibki točki. Kakšna želja in kakšen pogum je bil, da sem prestopila tisti prag. Minilo je že toliko časa, da bi skoraj pozabila.Ritmi tako znanega in toplega zvoka so mi prepričevali, da ne bi podaljšala sekund v minute. Vonj je božal mojo kožo in bližina je prebudila vse trenutke, ki sem si jih tako zelo želela pozabiti. Tokrat sem upočasnila korak in zadrževala trenutek, kolikor sem le zmogla.
Brzdanje ega in krotenja ponosa zna biti tako zelo naporno in končni rezultat je le obžalovanje zapravljenega trenutka. Tokrat spet.
... It's like saying sorry for being real.
Foto by: Suicidebee
