No air ...

Vse preveč se dogaja okoli mene. V moji glavi in izven nje.

Spremembe so vedno dobrodošle. Sploh če so pozitivne. Igrati novo vlogo z novimi igralci, statisti in ozadjem je lahko odlična rešitev, da pozabiš na vse ostalo. Vprašanje je le, koliko časa ta film traja ...

Dobiti moč in voljo za tisto majhno iskrico v očeh, ki ti polepša dan, je vredno vsake minute.

Privajanje je dolgotrajen proces. Končnega rezultata ne izveš do zadnje minute. Šele takrat vidiš, ali je bila prvotna odločitev pravilna ali ne. Sicer pa, kaj je sploh pravilno tukaj, če sploh je kaj ...

Živim svoje sanje. Zdaj, ta trenutek. Sama in v dvoje.

... to breathe.

The choice of being happy or sad is mine....

Misli ... Veliko misli. Včasih jih je preveč, toliko da jih sploh ne morem prešteti. Letijo vsepoprek, me zmedejo, včasih potolažijo, a največkrat bolijo. Večino časa se jim trudim ubežati, a zadnje čase sem tako utrujena od bežanja. In nastopijo dnevi, ko me dohitijo in strejo. Brez milosti me uničijo. Bolj ko se trudim podreti vse mostove za sabo, jih one vedno na novo gradijo nazaj. Vedno ostane vsaj en most, ki me vleče nazaj. Dnevi bežijo mimo mene, vse leti, jaz pa sem obstala ujeta v trenutku. Včasih v enem, drugič v večih. Ne morem se premakniti. Vsak nov korak zahteva od mene tak napor, da včasih raje stojim. Je lažje. Potem pridejo dnevi, ko bi lahko poletela, zbežala.Trudim se gledati proti soncu, pa ...

Počasi me vse to ubija. Vsaka minuta ubija nama sanje. Pa tako dolgo sva borila se zanje.

... but, it is really mine?