Mogoče rada dramatiziram,

Hodim po ledu. Zvok pokajočega ledu mi odmeva v ušesih. Opazujem ples snežink toliko časa, da se mi začne vrteti v glavi.

Ne maram varnosti. Sovražim sigurnost. Obožujem aroganco. V mislih seveda.

Doživljam svet z neskončno barvitostjo in neizmerno žalostjo. Dodamo še kanček brezbarvnosti in smo na začetku.

Ko telefon zvoni v prazno, se mi tistokarjeostaloodsrca, zlomi še enkrat in enkrat.. Stagniram. Okoli ene in iste točke se vrtim okoli svoje osi. Plešem ples pelikanov. Njegov ples.

Protestiram. Protestiram proti večini stvari, ki se mi trenutno dogajajo. To so moji majhni protesti za katere ve le malokdo ali pa nihče. Včasih še sama ne.

a še rajši sanjam. 

My last tear is...

Premišljevanje o begu. Beg je najlažja rešitev in te so mi zadnje čase zelo pri srcu. Nič napora, brez premišljevanja, brez skrbi. Ali pač ne?

Veliko premišljujem o preteklosti. Fokusiram se predvsem nase. Na svoje občutke, svoja ravnanja, svoje odločitve, svoja čustva. Analize še ni. Vrjetno je tudi ne bo, ker misli vedno zbežijo drugam.

Izogibam se preteklim dogodkom. Nasploh se izogibam večini dogodkov in situacijam, ki zahtevajo kakršno koli kazanje mojih čustev. Izogibam se idu, ego in superegu. Nasploh se izogibam zavednemu, predzavestenmu in nezavednemu.

Nasploh uporabljam veliko besedo nasploh. Kar mi ni niti malo všeč, a mi tako ali tako večina stvari trenutno ni všeč.

Moj najboljši obrambni mehanizem je cenzura. Zame opravlja selekcijo. Maskira in izkrivi nezavedne vsebine, ki bi želele vstopiti v predzavestno in vsebinam, ki bi me vznemirile ali ogrozile prepoveduje vstop v mojo zavest.

Zakon, a?

... for you.

Wave goodbye...

Pride obdobje, ko ti ni in ni pisano na kože. Padeš, se pobereš in greš s solzami naprej. Izgubljati svoj nasmeh, je najtežja stvari, ki se ti lahko zgodi. Ko prideš do točke, ko je vseeno kje in zakaj si ga izgubil, veš, da je dokončno konec.

Izbrati pogum in narediti zadnjo dejanje, ki izbriše še poslednje ostanke preteklosti, je težko. Zgorelo je vse, skoraj. Odreči se spominom, je tista točka, do katere prideš, če si res želiš ali pa to od tebe pričakujejo drugi.

Solze so vedno prisotne. A, če je želja velika, ni nič preveč in nič premalo. Vse kar šteje, je namen. In dejanja, ki pokažejo napredek. Srednja pot bo za zdaj čisto vredu.

.... wish me well.

There is no message we're receiving. Let me know is your heart still beating.