Hodim po ledu. Zvok pokajočega ledu mi odmeva v ušesih. Opazujem ples snežink toliko časa, da se mi začne vrteti v glavi.Ne maram varnosti. Sovražim sigurnost. Obožujem aroganco. V mislih seveda.
Doživljam svet z neskončno barvitostjo in neizmerno žalostjo. Dodamo še kanček brezbarvnosti in smo na začetku.
Ko telefon zvoni v prazno, se mi tistokarjeostaloodsrca, zlomi še enkrat in enkrat.. Stagniram. Okoli ene in iste točke se vrtim okoli svoje osi. Plešem ples pelikanov. Njegov ples.
Protestiram. Protestiram proti večini stvari, ki se mi trenutno dogajajo. To so moji majhni protesti za katere ve le malokdo ali pa nihče. Včasih še sama ne.
a še rajši sanjam.
