Too damaged to appriciate the fact ...

V objemu mraza sem preplesala svoj zadnji ples. Koliko koncentracije in samoprepričevanja je bilo potrebnega, da sem ostala na tistem mestu ob točno določeni osebi. Še zdaj mi ni čisto jasno, kako mi je uspelo.

Z razprtimi rokami in praznimi očmi sem stala sredi množice nepoznanih ljudi in za hip sem se zlomila. Tisti veter, ki je oddaljal to znano mehkobo varnosti, je bil kriv, da sem odšla. Preveč je bolelo in rana se nikamor ne more zaceliti, če nekdo neprestano praska ravno tam.

Koliko neizrečenih besed je ostalo v zraku, ko je zdrsnila zadnja solza. Premalo časa, prekratko življenje in preveč neizpoljenih obljub je, da bi se lahko navadila nazaj na to ter navezala na nekaj, kar mogoče niti ne obstaja. Zapiram vrata in čistim srce.

... that he is a good guy and he could actually care.

click
Foto by: Manequinn

I don't hate you.

Počasi stopicljam v njegovih škornjih po umazanih lužah in postopoma razumem, ali pa se le trudim razumeti, to tako oddaljeno perspektivo nedojemljijvega. Včasih se naučimo lekcijo šele, ko je vse končano. Bolj nemogoče kot ostati, je odditi, a če mi je usojeno, sprejmem.

So bile njene besede iskrene ali le posledica mojega razočaranega obraza? In spet, kot že nič kolikokrat sem dobila potrdilo. Za kar prosiš, dobiš. Odgovor je prišel, ko sem najmanj pričakovala, a ga najbolj potrebovala.

Najtežje in prave stvari so ponavadi iste. Sem vse, kar sem že dala skozi in vse tisto, česar me je najbolj strah. In ja, ni hujšega kot nasesti samemu sebi.

... I just lost all reason to love you.

Foto by: valentinakallias

click