Slej kot prej sanje ugasnejo in življe
nje se vrne v prejšni ritem. Nič več prepovedanih smeri in enosmernih ulic. Nastavljam kožo vsem tistim stvarem, ki so me v preteklem življenju zarezale globoko v notranjost in pustile pečat.
Čakata me še dve stvari, ki jih moram narediti preden grem. In ena se mi je zgodila danes, ko sem s svojimi mislimi hotela točno to. Znova mi je dokazala svojo moč in res ne vem, zakaj ne morem enkrat za vselej vrjeti. Bilo bi tako zelo lažje.
Vse diši že po sežganem srcu in prsti nemirno bobnajo v pričakovanju razpleta. Čez točno določen časovni interval se bo znova zgodilo. Znova in znova. Pričakujem razburkane valove in resne sončne opekline. Samo, da preživim.
... and we just make it worse?Foto by:_iNeedChemicalX
Čustva, ki jih zavest podnevi tako ustrajno skriva pred menoj, me na vsake toliko časa ponoči zbudijo. Še vedno so stvari, od katerih se ne morem posloviti in potihem, nekje globoko v mojem srcu še tlijo. Še vedno ne vem, če sem se pripravljena od tega tako oddaljiti, da bi pozabila in jih spustila.
So stvari, ki nakazujejo, kako varno sem se počutila takrat. Včasih še čutim tisti dotik in objem, v katerem sem vedela, da lahko padem pa me bo vedno znova ulovil. Brez vprašanj, čisto enostavno.
Zakaj obstajajo stvari preteklosti, ki nas še vedno tako zelo privlačijo? Po vseh teh letih in vsej tej bolečini? Stvari, ki so bile včasih del mene, so zdaj le še prašen spomin, ki počasi, a z neizmerno bolečino režejo po občutljivi koži.... when it's too late, too late. (Let me hold you for the last time, it's the last chance to feel again)
Foto by: uchesse_2_Guermante
Korak izven moje ustaljene poti, ko v ovinku ne sledim mokrim stopinjam preteklosti, ampak se odločim bosa stopiti po makedamski poti, prinese ne le osvežilno poletno ploho, temveč tudi neskončno novih občutkov in doživetji. Tisti dotik je povzročil mehka kolena in za trenutek nisem točno vedela, kaj iščem tam.
Poletno sanjarjenje poviša neučakanost na maksimum. Neznani odgovori, ki si jih tako zelo želim, a se jim hkrati spretno izmikam, burijo mojo domišljijo. Ni videti ne konca ne kraja mojemu nespametnemu početju.
Koliko neumnih odločitev lahko naredimo v eni sekundi? In, kdaj bom končno dojela, da slovo ni vedno slabo? Da nama le daje možnost ponovnega srečanja. Mogoče tokrat v tesnejši obliki.
... we didn't do, things we didn't say, that could have saved someone we care about.
Foto by: prettyasapicture
Pod nogami pesek nad glavo zvezdnato nebo. Zaprem oči, dvignem roke visoko v nebo in se prepustim. Občutek, ko je vse hudo za tabo in končno veš, da si ubežal pa čeprav samo za trenutek, je vreden vsega. Tudi današnjega stanja.
Vprašujoč pogled v moje srce ne reši ničesar. Še vedno hodim okoli z zavezanimi očmi in tipam ter vonjam vse, kar mi pride pod roke. Pa se nič ne more primerjati s tistim prstnim odtisom, ki še zdaj razžira mojo kožo.
So stvari, ki te zaznamujejo za celo življenje in ti ne pustijo spati, medtem ko oči iščejo svojo pot. Če bi lahko izbirala, bi izbrala isto.... that's the scary part.Foto by: LittleFlair
Na kateri točki se je vse sesulo in poniknilo nekam globoko v zemljo? Še vedno čutim tisti dotik in nočni šepet, ki počasi, a vstrajno, izginjata v daljavi. Ko sem že mislila, da danes ne bo ta dan, se je tik pred koncem ulice prikazal. Dvakrat v istem dnevu so mi misli zmrznile.
Samo čakam na tisto dejanje. Šesti čut mi vstrajno prišepetava dejansko stanje, a si je veliko lažje prikrivati resnico. Še dobro, da imam dve roki in se lahko skrijem, ko postane prehudo.
Ko ti je odvzeta edina stvar, za katero dihaš, postanejo stvari resne. Nikoli pravzaprav popolnoma ne dojameš in nikoli se ne konča. Misli tavajo po prepovedanem ozemlju in čustva so tista, ki pišejo moj podpis.... with the man who haunts my dreams?
Foto by: LittleFlair
Milimeter me je ločil do neznanega pa se mi srce ni niti za hip ustavilo. Niti pospešilo svojega delovanja. V hipu, ko pa sem zagledala njega, se je svet ustavil. Glas je postal tuj in roke so drhtele v pospešenem ritmu še nekaj časa. Kakšna ironija.
So stvari, ki so mi še vedno nejasne. Usoda ali le nesrečno naključje? Vedno me dobi nepripravljano, brez besed. Hoteti nekaj in vedeti, da boš na koncu ostal le prizadet, je tako zelo tipično jaz.
In sem spet v tem stanju. A tokrat bo moja specialiteta ne oteževanje že tako zakompliciranega stanja.
... you got to fight like hell to make sure you are still alive.
Foto by: Pretty-As-A-Picture
Tri številke. Dve črki. Stvar, ki preži name vsak dan in me opominja, da je še vedno tukaj. V mojih mislih, sanjah, življenju in srcu.
Tiste poskakojoče zelene žabice, ki so naju ločevale do neizogibnega dotika, me vedno znova in znova lovijo. Neizkoriščeni trenutki, skriti pogledi in nesigurnost so me pripeljali v stanje, ki me trenutno muči. Sladka dilema, ki ne pusti spat in barva moje sanje. Bolje ne vedeti, kot vedeti, tisto česar nočem vedeti?Se res kdaj konča poglavje ali se zgodbe prepletajo in nas tako pustijo v nenehnem pričakovanju novega?... because they need to know the other person's feelings are real.
Foto by: emeraldhelix
nje se vrne v prejšni ritem. Nič več prepovedanih smeri in enosmernih ulic. Nastavljam kožo vsem tistim stvarem, ki so me v preteklem življenju zarezale globoko v notranjost in pustile pečat.
