Če bi lahko ...

Sanjati vsako noč iste in iste stvari, ki bolijo, naredijo spanje zelo nezaželjeno. Ni važno, kako se trudiš preusmeriti sanje, te ponoči dohitijo v vsej svoji eleganci in moči. Je že tako, da si globoko in nepriznano v sebi to želim.

Za hip me odnese nekaj tišočletji stran, kjer je grenak priokus. Skoraj padem in se zlomim. Oddaljen zvok radovednih učk me pripelje nazaj, tam kje bi morala biti že na začetku.

Nasmehnem se, te odrinem stran in se nasmejim. Včasih pač ne gre tako zlahka. Počasi se potreba naučiti pasti brez varnostne mreže in se prepustiti toku.

... bi te ujela in nikoli več izpustila.

Zdaj pa moje sanje ...

Dež. Danes me je ujel nepripravljeno in ... Pasalo je. Čutiti mokre vodne kaplje v laseh, po obrazu. Mokre oprijete jeans kavbojke in premočene balerinke. Bilo je osvobajajoče. Sploh ni bilo potrebnih solz. Dež je vse opravil namestno mene. Samo stala sem.. Tam, sredi pločnika, sredi Ljubljane. Vsi so hiteli, nekateri z dežniki, drugi s palerinami, jaz pa sem stala.Ne rabim dežnika, nočem palerine. Hočem dež. Veliko njega.

Ljudje jemljemo stvari preveč samoumnevno. Šele, ko izgubiš, veš, da si resnično izgubil. In ta pristanek na trdnih tleh je tako boleč. Zasidra se globoko v vate in ne pozabiš ga zlahka. Če bi vedela ...

Pogrešam ga, tako zelo.

... spijo na dežju.