Spomini, ki naredijo sedanjost tako zelo nelogično in nejasno, se še vedno valijo okoli mene in povzročajo nespečnost. Je "samo" želja dovolj ali moram obrniti svet in preiskati vse skrite kotičke sebe, da bom lahko na novo stopila v tja?
Čakam na STOP znak in enosmerno ulico, kjer ne bom imela časa razmišljati, če sem na pravi poti. En majhen korak v desno in nato štiri velike stran od tistega objema, bo zaenkrat več kot preveč.
Nepremično zrem v skodelico kave, ki me s svojim vonjem mami nazaj v tisto zimsko noč neskončnih trenutkov. Še vedno lahko čutim tisti grenek okus po čaju in vročo kavo, ki me je tako zasvojila. Iskrica v očeh in iskren pogled je vse kar bi rada nazaj. ... and then it got complicated.Foto by: lucastomaszewski
En sam podpis
ne izbriše preteklosti in poravna stare dolgove. Še vedno čutim reze, ki drsijo po moji notranjosti in burijo duhove. Nekje na poti do cilja sem izgubila bistvo, kar je povzročilo vrtenje v krogih. Vse mi lahko nakazuje, da je že končano pa nikakor ne morem odnehati.
Potreben je le tisti klik, ki bi osvetlil situacijo in podal odgovore. Če bi znala, bi vprašala. Le en iskren odgovor in lahko bi začela znova. Četudi brez tebe.
Nezmožnost zaobljube in posledično sprejetje tveganja bolečine prihrani marsikatero solzo, hkrati pa povzroži, da spregledamo bistvo. Kje je najboljše ravnotežje obojega? Lahko stojiš z obema nogama na vrvi petnajst metrov visoko v zraku in ne padeš? Nikoli?... and love does not, as promised, conquer all?
Foto by: Evilyn182
Najboljša stvar ekstremnih dejanj je ta, da ti nihče popolnoma ne vrjame, da so se res zgodila. Včasih še sam sebi ne. Podpis doživljenske pogodbe in pogled na razburkano morje, ki nosi mojo preteklost, je spremenil vse.
Spontan ali načrtovan dotik je predramil vse čute in neposredna bližina je burila mojo domišljijo. Če bi zaprla oči in se prepustila trenutku, bi bilo lahko kot je bilo. Nekoč.
Čas izbriše malenkosti in v spominu ostane le še nežen preblisk preteklosti. Značaj sem si pač morala zgraditi na plasteh bolečine in žalosti. Kljub vsemu pa še vedno gori tiha želja po ponovnem srečanju. Oprostiti in pozabiti se da vse. Če se le hoče.... the way that I used to.Foto by: suicide_bee
Spomini, ki naredijo sedanjost tako zelo nelogično in nejasno, se še vedno valijo okoli mene in povzročajo nespečnost. Je "samo" želja dovolj ali moram obrniti svet in preiskati vse skrite kotičke sebe, da bom lahko na novo stopila v tja?
