Ko se poruši najtrdnejši zid okoli in znotraj mene, se zdrobi moj bivši mehki svet na tisoče drobnih koščkov. Stati bosa sredi zasneženega travnika z eno samo mislijo in s ponavljajočim filmom pred očmi zna biti tako zelo utrujajoče in ... boleče.
Končno najdeš tisti zadnji košček zaprašene sestavljanke, in misliš, da je končano. Pa se v resnici šele začenja. Ponovno se zgodijo stvari, katerim želiš preprosto ubežati. Samo še čakam lahko na tisto vročino, ki bo sežgala te poslednje ostre robove, ki trgajo razkrhano polovico ostalega.
Napačna tarča in zmedena čustva. Preveliko upanje in strto srce. Neomejena ljubezen in skrajšano obzorje. Krog, kjer se stvari ne vrtijo po vrstnem redu in kjer tisto lepo, ni vedno najlepše.
... before she is left. Foto by: xKimJoanne
Koliko lahko prenese eno ubogo srce in koliko ponesrečenih pogledov lahko zadrži? Mešanica vseh čustev in podpisov, ki pišejo svojo zgodbno na že tako opečeni koži, je še en dokaz, da ne morem oditi brez bolečine. Simbol, ki bi moral biti že daleč stran od mojega vidnega polja, je znova na mojem dosegu. Ker sama tako hočem?
Tako blizu in hkrati tako oddaljena. Toliko zgodb in solz je že minilo od mojega tihega slovesa. In, ko sem bila najmanj pripravljena, se je ponovilo. Napačen pogled na levo in maska je padla. Kaj bi šele bilo, če bi se najina pogleda srečala? Bi lahko sploh še dihala?
Čakam vročinski val, ki bo butnil z vso silo vame in stopil preteklost, ki se tako neusmiljeno nabira v vseh skritih kotičkih mojega nezavednega. Nov začetek in bel list papirja je vse, čemur se ne bi upirala. Pa se res ne bi?
... you might never recover from.Foto by: Pretty_As_A_Picture
Ko se poruši najtrdnejši zid okoli in znotraj mene, se zdrobi moj bivši mehki svet na tisoče drobnih koščkov. Stati bosa sredi zasneženega travnika z eno samo mislijo in s ponavljajočim filmom pred očmi zna biti tako zelo utrujajoče in ... boleče.
