Občutek, ki te spremlja na poti v neznano je hkrati vznemerljiv in zastrašujoč. Ko pade kocka, ni več poti nazaj. Kljub strahu pred neznanim, se stvari vedno bolj ali manj razpletejo dobro.
Skrivati se za stvarmi, ki so že v naprej obsojene na propad, je zelo strahopetno. Pričakovanja so lahko velika, kljub temu da skoraj zagotovo veš, kakšen bo rezultat. Padec zna biti boleč.
Ignoranca, sprenevedanje in izmikanje sta postali stalnici. Tvoji, da ne bo pomote.
... all.
Podnevi lebdim v zraku in v mislih sem tam, v drugi dimenziji sveta; ponoči pa se prepustim sanjam in plešem. V glavi se mi vrti od višine in nje, ki mi ogreje dušo in telo.
Zamižim. Zvok mi preplavi telo in vsi živčni končiči se mi napnejo. Zaznajo najmanjšo spremembo. Srce mi začne hitreje utripati in čutim pulz. Težak vonj. Čutim jo. Z dušo in telesom. Prepustim se ji. Glava nima več nadzora in misli spuhtijo neznano kam. Telo se ne odziva na realnost, ampak je prepuščeno iluziji. Traja in traja. Kapljice potu mi polzijo po hrbtu. Paše.
Odprem oči, naokoli mene je polno luči. Večbarvnih. Telo hoče še, brez prestanka, brez odmora. Jaz hočem še!
... I onda uspijem prešutjeti teške rijeći i sve grubo.
Občutek tesnobe prepravi telo. Ujeta v temnem obzorju in škrlatnih očeh. Ni konca, ne začetka. Le sekunda in podrejo se sanje. Katere sanje? Moje? Tvoje? Najine?
Trenutno vem, da le bedim. Zasledujem njegovo premikanje in trepetam za dihom. Pritko dihanje me spravlja ob živce, ker vem, da je še tu. Misli plavajo v enakomernem toku in imajo skupen cilj - izbrisati in zabrisati vse sledi, da je kdajkoli karkoli obstajalo.
Sonce in lahek veter mi je mrščil lase. Stala sva tam, sredi mostu. Vse je bilo ujeto v trenutku in varno spravljeno na dno najinih spominov. Tokrat zares zadnjič.
... that you already know.
Mesec je naokoli. Moja čustva so prepotovala vesolje in prišla končno nazaj k meni. Vse stare zamere so pozabljene. Stara čustva zakopana. On je odšel. Spet diham s polnimi pljuči. Zajemam svež zrak z novimi dimenzijami. Svobodna sem. Končno.
Nove stvari so tiste, ki te pripravijo do spoznanj, da je vse bilo vredno. Ni več pomembno, kako si prišel do njih, pomembno je le to, da si vsak dih bližje cilju, ki te napolni z vetrom.
Ko že mislis, da je konec, se izkaže, da v bistvu še dobro začel nisi.
... na koncu ti zmeri ostane samo srce.
Občutek, ki te spremlja na poti v neznano je hkrati vznemerljiv in zastrašujoč. Ko pade kocka, ni več poti nazaj. Kljub strahu pred neznanim, se stvari vedno bolj ali manj razpletejo dobro.
