Občutek tesnobe prepravi telo. Ujeta v temnem obzorju in škrlatnih očeh. Ni konca, ne začetka. Le sekunda in podrejo se sanje. Katere sanje? Moje? Tvoje? Najine?Trenutno vem, da le bedim. Zasledujem njegovo premikanje in trepetam za dihom. Pritko dihanje me spravlja ob živce, ker vem, da je še tu. Misli plavajo v enakomernem toku in imajo skupen cilj - izbrisati in zabrisati vse sledi, da je kdajkoli karkoli obstajalo.
Sonce in lahek veter mi je mrščil lase. Stala sva tam, sredi mostu. Vse je bilo ujeto v trenutku in varno spravljeno na dno najinih spominov. Tokrat zares zadnjič.
... that you already know.
