Ko bom enkrat stala tam, ne bom jokala. Če le, me sploh ne bo tam. Veter bo mi mrščil lase in smejalo se mi bo. Saj ne, da želim, nimam pa tudi nič proti.Vdih in potop. Lebdela sem nad vodo in počasi mi je zmanjkovalo sape. Tiho in skoraj neslišno sem pronicala v drug svet. Brez obžalovanja in zadržkov. Besede in tista roka so me zvabile nazaj. Ponovni vdih je bil težak in pljuča so me bolela, ko so se ponovno napolnila s kisikom.
Lahko potipam tisto praznino, ki se valja vsepovprek. Misel na tisto je vse, kar me drži pokonci.
... and nothing all at once.
Foto by: Pinkproud
