Med tisočimi enoličnimi zelenimi travnatimi bilkami sem danes našla svojo. Ponovno. Ponoči. S skoraj zavezanimi očmi sem tipala, okušala in našla. Brez napak, z eno samo mislijo. In ponovno sem dokazala - sčasoma se vedno vse postavi v pravilni vrstni red. Brez izjem.Vezi se rahljajo in krhkajo. Lahko čutim to. Boli, pa še vedno nepremično sedim na svoji klopci in mečem senco v ribnik. Vidim, berem in mislim isto, a se ne bom ganila. Vse se zgodi z razlogom in je za nekaj dobro. Le da ne vem še zakaj točno.
Oči so me bolele, ko sem hotela iztisniti tisto zadnjo solzo. Ne morem. Do sekunde natančno imaš lahko preračunano, pa se ne bo zgodilo, če ni pravi čas in kraj. In včasih je pač bolje tako.
I think I can do better than that.
Foto by: LittleFlair
