Pa sem nazaj. Skoraj eno leto in spet sem tukaj. S predajočo mačko ob boku in z novimi očali z dioptrijo, ki mi pomagajo ohranjati jasno sliko. Kar nikakor ne pomeni, da sem kaj pametnejša, še vedno vztrajno nabiram nove praske in buške, ker vem, da enkrat se bom le nekaj naučila. Življenje še vedno bije svojo bitko, valovi butajo vame z vso silo in nekako še vedno stojim na svojem mestu visoko med pečinami. Včasih malce majajoče in z burjo v laseh, ampak na koncu ostajam neomajna v svojem prepričanju. Vem, kje je moje mesto in od tukaj ne odstopam.
Naj se sliši še tako zlajnano in pocukrano, ampak na koncu zmaga ljubezen. Ne glede na prepade, vrtince in orkane, po nevihti se pokažejo prava čustva. In vedno veš, kdaj je smiselno vztrajati in potrpeti. Do konca.
... before we can step up.
