Trenutki, ko je nebo poplavljeno z zvezdnimi utrinki in vsak dobi možnost, da izreče svojo obljubo, se mi tla pod nogami znova za hip zatresejo.Včasih se mi zdi, da mi prsti zmrznejo in da komaj še stojim. Glas se mi trese in nimam pojma kam sem namenjena. Niti več ne vem, od kod prihajam. Imeti občutek, da temu nikoli ne bo konca sploh ni prijeten.
Kdaj pa kdaj ustaljeno in normalno sploh ne bi bilo tako zelo slabo. A kaj, ko strmim k tistemu, ki me bo zaras osrečilo.
Mogoče kmalu.
... here.
