Na južni strani severa objemam luno. Zvezde so stalnica in mesec je ultimat. Lahko zaprem oči, zadržim dih, pa se srčni utrip ne umiri. Misli tečejo v napačno smer, se vrtijo in ogrožajo vse, kar naj bi bilo že pozabljeno.Sončni žarki režejo kožo in praskajo tam, kjer so rane najglobje. Izmikam pogled, sušim solze in srce zapiram v kletko. Iščem izgovore in vsepovsod puščam prstne odtise. Gradim tisti neporušljiv zid okoli sebe in ne pupustim. Delam ...
Korak, pogled, nasmeh in solza. Ena sama. Je konec res konec ali je začetek?
... it's learning to dance in the rain.
Foto by: Psychosomaticc
