Telo prepustim zvokom, ki me popeljejo daleč nazaj. V trenutek, ki se komaj še drži mojega zavedanja. Sekunda in tisti stih je bil ključen in stala sem tam. Sredi ledu, z nasmehom na obrazu. Bil je zimski večer. Poln smeha in novih občutkov.Z rokami si grem skozi lase in zaprem oči. Nočem, da mine, čeprav boli. Množica obstane, nikogar ne vidim, nikogar nočem slišati. Samo ti in jaz. Tišoče in tišoče sekund nazaj.
Zamižim, zadržim dih in sem tam. Vedno znova in znova. Nikoli zares ne pozabiš. In prav je tako ...
... that's how you survive.
Foto by: *linedanser
