V premočenih škornjih in z zlomljenim dežnikom počasi preskakujem luže in se lovim. So stvari, ki te ožamejo, kot mokro cunjo in te ne pustijo, da bi spet normalno zadihal. Misli se spet igrajo svojo igro, jaz pa ne vem, kam naj sploh še preumerim svoj pogled.Ura se nagiba k pol drugi uri zjuraj. Končno se pripeljem domov in nenadoma se čez celo nebo razpostre utrinek. Ustavim in si nekaj zelo močno zaželim. Dojemanje iste stvari je lahko tako zelo različno. Subjektivnost je pa težka reč.
Boso stopanje po ledenih ploščiha je lahko tako zelo boleče. A tokrat ne bom popustila...
... You are the one that tripped me.
Photo by: anotheramely
